Na dan mladosti, 25. maja 2016 je tiho ugasnilo življenje Zlatka Bašagiča.
Zlatko se je leta 1947 rodil v Bosni. V mladosti je bil navdušen nogometaš, kmalu pa je povsem prevladala ljubezen do kraljevske igre. V svoji osebni šahovski karieri je dosegel naslov mednarodnega mojstra. Vrsto let je bil zvesti član bosanskega ŠK Železničar – Željo in slovenskega ŠD dr. Milan Vidmar. Večkrat je nastopil na članskih državnih prvenstvih Slovenije in dosegal lepe rezultate. Še posebej je blestel v hitropoteznem šahu. V šahovskem svetu pa se je proslavil predvsem kot odličen in zaupanja vreden trener mladih šahistov. Zlatko je svoje šahovsko znanje vedno rad nesebično delil in prenašal na mlajše rodove. S trenerskim delom je pričel že leta 1977 v klubu »ŠK Sarajevo«, kasneje je skupaj z ženo ustanovil šahovsko šolo, ki je štela kar 126 učencev. V tistem obdobju je Zlatko veliko pripomogel k uspešnima šahovskima karierama vrhunskega velemojstra Predraga Nikolića in še danes edine velemojstrice Bosne in Hercegovine Vesne Mišanović.
Zlatko je bil vse življenje zelo navezan na svoj rodni kraj – Sarajevo. Prizadelo ga je, da je moral zaradi vojne zapustiti svoj dom, ki mu je omogočal mirno in predvidljivo življenje. Tragična vojna v prvi polovici 90. let je Zlatka pregnala iz domovine in ga pripeljala v Slovenijo. Razumevanje tedanjega vodstva slovenske šahovske zveze, kakor tudi povpraševanje po šahovskih trenerjih v slovenskem prostoru, so Zlatku omogočila nadaljevanje trenerskega dela. Njegova prva učenca v tem obdobju sta bila še zelo mlada Jana Krivec in Matej Šebenik, danes oba šahovska velemojstra. V letih, ki so sledila, je sodeloval še s številnimi znanimi imeni slovenskega šaha in prispeval pomemben delež pri njihovem razvoju. Med njimi je bilo kar nekaj velemojstrov in šahovskih reprezentantov Luka Lenič, Duško Pavasović, Vesna Rožič, Jure Borišek, Darja Kapš, Ana Srebrnič in mnogi drugi…
Njegov največji trenerski uspeh je zagotovo naslov svetovnega mladinskega prvaka do 14 let, ki ga je leta 2002 osvojil Luka Lenič, danes najboljši slovenski šahist. Zlatko in Luka sta tudi sicer vzpostavila pristen, svojstven, prijateljski odnos, ki sta ga ohranjala vsa ta leta…tudi po tem, ko je učenec že prekašal učitelja.
Zlatko je bil uradni trener slovenske ženske reprezentance na Blejski šahovski olimpiadi leta 2002, večkrat je bil tudi uradni trener slovenske delegacije na mladinskih evropskih in svetovnih prvenstvih. Veliko staršev bo Zlatku večno hvaležnih za skrbnost in predanost, ki jo je izkazoval otrokom na šahovskih turnirjih doma in po svetu.
In vendarle Zlatko ni bil zgolj trener. Bil je veliko več. Bil je iskren prijatelj, marsikomu zaupnik in učitelj življenja. Njegova iskrenost, toplina, srčnost in veselje so bile tiste vrline, ki jih je poleg bogatega šahovskega in pedagoškega znanja, znal prenesti na svoje varovance. Znal je navduševati! Tudi grenki porazi in solze, ki so sestavni del šahistove poti, so v Zlatkovi bližini minili drugače. Znal je tolažiti in bodriti.
Zdi se, da je Zlatko z vsakim učencem znova in znova živel partijo življenja v dobrem in slabem. Čeprav ni imel svojih otrok, smo bili mi vsi njegovi otroci…
Zlatko se je več let bojeval z boleznijo. Njegov zadnji dom je bil DSO v Podčetrtku. V letu 2016 je Šahovska zveza Slovenije Zlatku Bašagiću za ves trud in dosežke podelila bronasto plaketo, njegov prispevek šahu pa ostaja neprecenljiv. Težko je namreč v šahovskem prostoru najti nekoga, ki bi tako predano, srčno in nesebično svoje življenje posvetil šahu in prenosu znanja na mlajše rodove, kot je to storil Zlatko.
Zlatko je vse do konca počel tisto, kar je najbolje znal – skozi šahovsko igro, nas je vzgajal za življenje. Nazadnje mladega Tilna in Roka, ki sta ga redno obiskovala v domu starejših in mu krajšala čas.
Dragi Zlatko, čeprav si odšel, ostajaš v naših srcih in dejanjih. Iz srca smo ti hvaležni za vse znanje, spodbudne nasvete, prijateljstvo in veselje, ki si nam jih je dal.
Tvoji šahovski varovanci